Big Foot Mama: zgodba o uspehu

Vse se je začelo davnega leta 1990, ko se je v septembru ponudila priložnost za nastop na šolskem koncertu na Gimnaziji Šentvid. Takrat je bobnar Jože Habula zbral štiri fante, s katerimi naj bi zaigrali nekaj legendarnih rock'n'roll komadov tujih skupin. Med člani, ki so se priložnostno poimenovali Big Foot Mama, sta bila tudi pevec Andrej Kos in kitarist Miha Guštin. Na drugem koncertu v Festivalni dvorani januarja 1991, kjer se jim je pridružil basist Alen Steržaj, je skupina zaradi pomote čisto slučajno obdržala ime Big Foot Mama, ponovna prepričljivost pa je že začela odmevati v medijih. Postopoma je vzklila tudi kreativna žilica, ki je skupino pričela usmerjati v lastno produkcijo. Prve tri skladbe Tujec, Briga me in Prid' rajš' k men', posnete leta 1993 v studiu Činč, a nikoli izdane, so naletele na zelo dober odziv, kar je povzročilo večje zanimanje za skupino, temu pa je sledilo vse več samostojnih koncertov in nastopov na raznih festivalih. Leto kasneje se je skupini pridružil kitarist Daniel Gregorič. Repertoar lastnih skladb je bil iz meseca v mesec daljši. V kriznih časih, v katerih je bil takrat slovenski rock'n'roll, je skupini precej koristilo dejstvo, da so trije člani (Alen, Jože in Andrej, kasneje namesto njega Miha) dobili službo še pri spremljevalni skupini Petra Lovšina, Vitezih obložene mize.

Januarja 1995 Andreja zamenja pevec Grega Skočir, Big Foot Mama pa se v studiu Kif Kif pod budnim ušesom tonskega mojstra Žareta Paka odloči posneti demo posnetke novih desetih skladb. Celotna zadeva je bila posneta v pičlih petnajstih urah, vse v živo v enem poskusu in fantje so jo ponudili raznim založbam. Ker so se posnetki izkazali kot zelo direkten, surov izdelek, nabit z udarno in energično krvjo, je Dušan Velkaverh, direktor založbe Corona, predlagal, da bi jih izdali takšne, kot so. Big Foot Mami je ponudil podpis pogodbe za debitantski album Nova pravila. To je bila precej drzna poteza v obdobju zatona slovenskega rocka ter izjemne popularnosti techna, dancea in balkana. Toda oboževalci, ki so jih premamili surovi zvoki kitarskih rifov, udarna ritem sekcija, melodične solo točke, življenjska besedila in erotični vokal, so prišli na svoj račun. Prva uspešnica s plošče je bila Mala nimfomanka, začetni prodor pa so fantje nadgradili s še bolj odmevnim hitom Nisem več s tabo. Obe sta za seboj potegnili velik del srednješolskega in študentovskega občinstva, pa tudi priznane rock kritike.

Prav v teh okvirih je leta 1997 nastala druga plošča Kaj se dogaja?, s katero so Big Foot Mama zvokovno in stilsko dozoreli. Na novo so udarili s skladbo Črn tulipan, z glasnimi in karizmatičnimi nastopi, na katerih so izzivali s plastično lutko Ančko in velikanskim jointom, pa je skupina dokončno osvojila celo Slovenijo in postala ena najbolj priznanih in kultnih slovenskih rock skupin.

Naslednji hit je bila skladba Rola se, ki je Slovenijo osvojila s predirljivim refrenom, pa tudi s kančkom provokativnosti, saj so Bigfooti na vprašanje, kaj naj bi besedilo pripovedovalo, odgovarjali: »…da se itak večini ljudi rola in da se nekaterim rola prav zato, ker rolajo…« Seveda pa je njihova provokativnost dosegla višek jeseni 1998 z videospotom Garbage (hip hop med nogami), ki je dvignil veliko prahu, saj so ga nekateri kritiki označili za najbolj nagnusen in perverzen spot. Si bljuvanje pora, pljuvanje piva, razkazovanje moškega mednožja in zalizovanje z Ančko res zasluži takšno žalitev?

Medtem je po samoiniciativi hrvaškega založnika Crnobijeli svijet (Prljavo kazalište) prišla še ponudba za izid na kompilaciji Novi novi val s skladbama Mala nimfomanka in Nisam više s tobom v hrvaškem jeziku, ki ju je Big Foot Mama posnela v Zagrebu, vendar je bilo takrat za slovensko skupino izjemno težko prodreti na HTV, zato je projekt za Hrvaško ostal pri tem. Konec leta 1998, potem ko so Big Foot Mamo bralci revije Antena izbrali za najboljši slovenski rock bend, sta Miha in Alen imela na zalogi že dovolj materiala za težko pričakovani tretji album.

Skladba Led s severa je bila posneta predčasno in je radijske valove z močnim odzivom začela osvajati že februarja 1999, saj je napovedala, da se je Big Foot Mama podala v raziskovanje novih stilskih elementov. Skupina je medtem pod producentsko taktirko Žareta Paka in Zeda v Slovenj Gradcu posnela še preostali del projekta Tretja dimenzija, ki je zmiksano podobo dobil v studiu Louis v Belgiji, tačas enem najboljših v Evropi. Album je naposled izšel aprila 1999 pri založbi Kif kif in prva naklada je bila v trenutku razprodana. Sodelovanje s Corono se je medtem prijateljsko končalo s podelitvijo zlate plošče za Kaj se dogaja?. Mediji so Big Foot Mamo samoiniciativno začeli imenovati najboljši slovenski rock bend. Ta uspeh je skupini narekoval nov izziv: napolniti ljubljanske Križanke s samostojnim koncertom: nekaj, kar uspe le malokateremu slovenskemu bendu. S pomočjo tedaj že profesionalno angažiranega managementa, za katerim je stal manager Zdravko Toplek, je peterica 23. junija 1999 na oder stopila triumfalno, saj jih je pričakala množica 3.500 obnorelih oboževalcev.

Poleti 2000 so se s producentom Žaretom Pakom zaprli v studio Štala, v odmaknjeno vasico blizu Brežic, stran od mestnega direndaja, kjer so posneli čisto novo skladbo Fenomen, le-ta pa je avtorsko in produkcijsko napovedala novo ero njihove kariere. Odličen videospot, ki so ga posneli v Zagrebu pod režisersko taktirko Pedža Licine, je bil skoraj deset tednov na prvem mestu lestvice Videospotnice, čeprav nova plošča še pol leta ni bila na vidiku. Čemu torej tako zgodnji izid novega singla? Big Foot Mama se je namreč podala na še večjo pustolovščino od Križank. Septembra 2000 je minilo natanko deset let, odkar je Jože zbral fante prvič kot Big Foot Mamo na gimnaziji Šentvid. Čas je bil za jubilejni koncert v Hali Tivoli. Drzno, kajti že zelo dolgo ni bilo slovenskega rock benda, ki bi napolnil to kultno koncertno prizorišče. Človek, ki je dal pobudo za ta podvig, je bil manager Zdravko Toplek, ki je tudi prvi najbolj verjel v to. Žal ga na koncert ni bilo, saj je le nekaj tednov pred tem izgubil boj s težko boleznijo. Big Foot Mama se tudi tokrat ni zmotila. V Hali se je zbralo 3.500 navdušenih oboževalcev, ki so prišli počastit jubilej.

Januarja 2001 se je dokončno nabralo dovolj svežega materiala za težko pričakovani četrti album. Plošča Doba norih, ki je že v prvem tednu zasedla prvo mesto na slovenski prodajni lestvici, je dejansko uresničila napovedane nove smernice skupine. Loopi, sampli, rap, disko in operno obarvani backvokali so bili nekakšen eksperimentalen poskus.

Leta 2002 si je Big Foot Mama prvič v karieri vzela zasluženo celoletno pavzo, medtem so si člani dovolj odpočili in nabrali novih moči in novega zagona. Ker se je kitarist Gušti v tem času posvetil samostojnemu projektu, so v medijih odmevale govorice o razpadu skupine. A veselje nekaterih ni trajalo dolgo: Big Foot Mama se je vrnila z novim veznim členom - kitaristom, ki je v skupini Majke deset let pred tem postavil na noge hrvaški rock - Zoranom Čalićem.

In spet so se začele kaliti nove, sveže avtorske ideje. Maja 2003 so se po dveh letih fantje zopet podali v studio in tokrat s producentom Dejanom Radičevičem posneli dve čisto novi skladbi Vrn' se k men' in Brez meja, ki spominjata na Big Foot Mamino zgodnje obdobje, obe skladbi sta izšli na albumu najboljših komadov BFM in napovedali novo ero - vrnitev h koreninam.

Leto 2004 je bilo v določenem smislu prelomno za skupino. V prenovljeni postavi (Zoran je v tem času postal uradni BFM član), polni svežega zagona in velike volje do rock'n'rolla je sredi leta izšel peti studijski album s pomenljivim naslovom 5ing. Z njim so Bigfooti pozitivno presenetili kredibilne slovenske glasbene kritike, pa tudi oboževalce, saj so se končno vrnili h rokerskim koreninam, pri kakršnih so začeli desetletje nazaj. Album je prinesel dva odmevna singla, ki sta sčasoma postala del železnega repertoarja: Neki sladkega in Še mal bolj dol. Predvsem prvi je bil pospremljen spet z nekoliko kontroverznim videospotom, v katerem fantje kruto pomorijo štiri nič hudega sluteča dekleta na pikniku ob Cerkniškem jezeru.

Nadaljna tri leta so bila ena najbolj burnih v zgodovini Big Foot Mame: fantje so se opogumili vrniti na kraj zločina – z velikim koncertom v ljubljanskih Križankah, novo turnejo po Sloveniji in leta 2005 z velikim praznovanjem 15. obletnice delovanja. Na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani se je zgodil eden največjih glasbenih spektaklov v zgodovini slovenske glasbe, saj so Bigfooti na svoje praznovanje povabili celo paleto znanih slovenskih glasbenih skupin, od katerih je vsaka v svojem slogu priredila po en komad Big Foot Mame: Siddharta, Elvis Jackson, Šukar, Sausages, Slon in Sadež, Dan D, Katalena, naio ssaion, Srečna mladina, Leaf-Fat, Gušti & Polona, Dej še'n litro, za največje presenečenje pa je poskrbel Ansambel Lojzeta Slaka - priredba komada Neki sladkega v narodno-zabavni verziji je bila zagotovo mejnik v zgodovini slovenskega rocka in narodno-zabavne glasbe, predvsem pa je postala nekakšen Slakov undergorund hit, saj jo Lojze izvaja na večini svojih koncertov na željo občinstva. Spektakel je izšel na dvojnem albumu 15 let BFM v živo z gosti.

Big Foot Mama se je v velikem slogu vrnila na piedestal slovenskega rokenrola. Medtem so že začele nastajati nove avtorske ideje in šesti studijski album je bil eden najtežje pričakovanih na slovenski glasbeni sceni v letu 2007. Je namreč nekaj čisto drugačnega od tega, kar trenutno ponuja slovenska glasbena scena, ki se zdi melanholično odplavana, dolgočasna in zatežena: prinaša dozo pozitivnega, hedonističnega rokenrola, kakršnega so mnogi že dolgo pogrešali, polnega udarnih kitarskih rifov in spevnih avtorskih melodij. Ali kot je rekel producent Dejan Radičevič, "najbolj direktna plata v slovenski glasbi v mnogih, mnogih letih". V slogu mladostniško razposajenih besedil so ga Bigfooti poimenovali nekoliko nenavadno in slovnično nepravilno: Važno, da zadane. Nalašč, seveda.

Takšnega zanimanja medijev, kot ga je sprožil album Važno, da zadane, Bigfooti že dolgo niso doživeli. Nekateri so se seveda na prvo žogo obregnili, češ da naslov namiguje na drogiranje, drugi moralizirajo nad primernostjo mladostniško razposajenih besedil pri takem bendu, toda prav to je bil preizkus tistega, kar album sporoča: da se ljudje preveč obremenjujejo z nepotrebnimi stvarmi, predvsem pa preveč moralizirajo drug drugemu, kaj bi kdo moral v življenju početi - raje naj se pogosteje zadevajo s stvarmi, v katerih uživajo, saj bodo tako gotovo bolj potešeni, srečni in bodo v okolico pretakali pozitivno energijo. Album je bil  namreč v celoti povsem naraven rezultat življenjskega stila in razmišljanja članov BFM, brez obremenitev, kakšno zgodbo bodo drugi napletali okrog njega. Njih zanima kvečjemu, kaj o plošči menijo njihovi oboževalci. In ti so jih zasuli z navdušenjem, kot ga ne pomnijo že desetletje!

Album se je pod taktirko naslovnega singla seveda že takoj v prvem tednu zavihtel pod sam vrh najbolje prodajanih albumov, za posebno presenečenje pa so Bigfooti poskrbeli letos spomladi. Z Ansamblopm Lojzeta Slaka so šli namreč korak dlje  - v duet, v katerem sta se prvič v zgodovini slovenske glasbe na istem odru, v istem komadu združila narodnozabavni ansambel in rock bend. Šlo je za singel Pomlad, ki je naletel na neverjeten odziv, tudi med tistimi, ki sicer ne poslušajo ne Slaka ne Bigfootov. In to še zdaleč ni zaključena zgodba projekta Važno, da zadane...